Zaradi selitve se moraš na novo izgraditi, osebnostno in karierno

"Splošno pričakovanje in prepričanje je, da se ženske z višjo izobrazbo lažje in hitreje znajdejo. Nihče pa ne govori o občutkih socialne izključenosti, sramu in neuspeha, s katerimi se posameznice soočajo ob poskusih vključevanja v novo okolje, ter o tem, kako to vpliva na njihovo duševno zdravje in v končni fazi na uspešno vključitev," pravi dr. Sara Verderber. Tudi sama je vse to kot priseljenka v ZDA, Amsterdamu in Berlinu doživela na lastni koži, zato je v raziskavi, v kateri je osebno intervjuvala skupno 36 visoko izobraženih žensk iz 21 držav, ki so migrirale v omenjeni mesti (Nizozemska in Nemčija) in v Slovenijo, raziskovala prav to; s ciljem boljšega razumevanja vsakdanjega življenja priseljenk in njihovega duševnega zdravja.

Povprečna starost udeleženk raziskave v vseh treh državah je bila 33 let in pol, večina, 25, jih je bila v zakonskem ali zunajzakonskem razmerju, trinajst jih je imelo v času intervjuja otroke. Večina, dvajset od skupno 36 je migriralo zaradi lastne želje po izkušnjah v tujini in karierne odločitve, šestnajst zaradi ljubezni oziroma združitve s partnerjem ali partnerko. V času intervjuja so vse živele v državi migracije, a to ne pomeni, da so tam tudi ostale. Kar nekaj se jih je zaradi nezmožnosti uspešno zaživeti v novem okolju in na novo zgraditi tudi poklicno kariero, ki so jo pustile za sabo v domovini, preselilo, odselilo drugam ali vrnilo v matično državo.

Ženske so nosilke dvojne migracije

Kaj je bila rdeča nit vseh visoko izobraženih priseljenk, intervjuvanih za raziskavo?

Prav vsaka intervjuvanka je bila prepričana, da se samo ona sooča z občutki izključenosti, socialne izolacije, stigme in sramu ter da se po drugi strani vsi drugi hitro znajdejo, imajo socialno ekonomsko podporo, zaledje oziroma neko strukturo, ki jim pomaga, da se hitreje vključujejo. Prepričane so bile, da je ta njihova izkušnja edinstvena, kar je le še poglabljalo njihovo stisko in tako še bolj omejilo uspešno integracijo.

Treba je upoštevati, da so razlogi migracij žensk, še posebej visoko izobraženih, zelo različni in da so ženske šele zadnjih nekaj desetletij pobudnice migracij. Prevladujoč razlog je še vedno združevanje družin, pri čemer prihaja do klasične spolne diskriminacije, ko se sledi partnerju z boljšo zaposlitveno perspektivo, postavljanju integracije otrok v prvi plan in prilagajanje partnerju. Kadar visoko izobražene ženske migrirajo zaradi združitve družine, združitve s partnerjem ali partnerko, to zanje ne pomeni le socialne izolacije – v državi izvora so imele določen družbeni položaj, imele so spletene socialno mrežo, sorodnike -, temveč so v trenutku odsekane od svoje (uspešne) profesionalne/poklicne identitete. Vse, kar so doma poklicno zgradile, morajo v novem okolju izgraditi na novo in to predstavlja velik šok.

Raziskava je pokazala tudi, da so se ženske, ki so migrirale iz kariernih razlogov in so jim sledili partnerji ali partnerke, poleg osamljenosti soočale tudi z občutki krivde, saj je moral partner, če ji je sledil, doma pustiti službo in v novem okolju skrbeti za otroke, medtem ko v obratnih primerih ni bilo tako močnih občutkov in podpore pri vključevanju v novo okolje. Partnerji pogosto niso izkazovali enakega razumevanja za depresivne občutke, stiske in frustracije in nemoč partnerk, ki so bile kljub svojim potencialom zaradi nepoznavanja jezika in strukturne izključenosti omejene pri delovanju.

Pogosto tudi same o svojih stiskah niso govorile niti partnerju niti sorodnikom ali prijateljem v domovini, saj so te izkušnje doživljale kot občutek lastnega neuspeha. Pomembno vlogo pri možnosti vključevanja ima tudi razlog migracije - ali gre za begunke, partnerske migracije ali migracije iz kariernih priložnosti. Ne glede na razlog migracije so imele vse podobne stiske: osamljenost in izgubo profesionalne identitete, s tem pa tudi izgubo občutka smisla in družbene vrednosti.

Še hujše od tega, da ni imela službe, je bila nenadna finančna odvisnost od partnerja ali partnerke, saj to spreminja tudi intimno dinamiko med partnerjema. V raziskavi je sodelovala tudi visoko izobražena ženska, ki se je priselila k partnerju v Slovenijo in šele tukaj spoznala, da ima njen partner težave z alkoholom. Zaradi odvisnosti in vezanosti na vizum, pridobljen prek njegovega delovnega dovoljenja, je bila njena osebna stiska še večja, a se je prilagodila razmeram, ki jih v domačem okolju niti slučajno ne bi tolerirala, ker ji je bilo težko priznati, da se ji kaj takega dogaja, in po drugi strani, ker ni mogla do službe.

Mnogim je tudi težko, ker so doma pustile starše, ki morda vmes zbolijo in ne morejo biti ob njih, čutijo se odrezane od družine tudi, ko ne morejo zaradi oddaljenosti opravljati vloge, na primer tete nečakinjam in nečakom, kot bi jo, če bi bile v domovini. Tukaj govorimo tudi o pričakovanih spolnih vlogah, ki se prekrito izražajo pri migrantkah skozi skrbstvene vloge – privzgojena etika skrbi. Skratka, ne smemo pozabiti, da so ženske nosilke dvojne migracije; lastne in v veliko primerih tudi svoje družine, kar jim nalaga veliko breme.

Ali se s tovrstnimi stiskami soočajo migrantke ne glede na izobrazbo, se bolj izobraženim mogoče uspe hitreje vključiti na trg dela?

Raziskava tega ne potrjuje. Zlasti v primerih združevanja družin je integracija žensk pogosto odložena, saj ima prednost integracija otrok. Prek njih oziroma vrtca, šole, otroških igrišč imajo možnost integracije, a tu nastopi težava nepoznavanja jezika, ni zanemarljiva tudi barva kože priseljenke in odprtost okolja za drugačnost. Jezik ni zgolj sredstvo za sporazumevanje, temveč tudi orodje za izražanje osebnosti in prostor, v katerem se izražajo znanje, izkušnje, veščine ter osebni vidiki posameznika. Prek jezika se vzpostavljajo odnosi, izražajo občutki samozavesti in legitimnosti, ko smo v stiku z drugimi. Kadar je jezikovno znanje omejeno ali ni na nivoju izvornega jezika komunikacije, lahko pride do zadržanosti in blokade, kar ne vpliva le na izražanje, temveč tudi na sam kontakt z okolico, ki je zaznan kot bolj krhek in negotov. To pa ustvarja, glede na raziskavo, številne začarane kroge od uspešnosti integracije, do raznih osebnih in profesionalnih stisk in s tem omejitev delovanja v novem okolju.

V Sloveniji velike razlike med podeželjem in mestom

Kaj so vam o tem povedale priseljenke v Sloveniji in kakšna je bila vaša izkušnja?

Njihove izkušnje so pokazale zanimive razlike med podeželjem in mesti. Na podeželju, kjer je bil partner domačin, so jih pogosto hitro sprejeli kot "svoje", tudi če so bile druge polti. Medtem pa so se pogosteje srečevale z zadržanostjo in celo odkritim rasizmom v večjih mestih. Močno prisotna je tudi stereotipizacija; v Ljubljani, denimo, je precej številčna južnoameriška skupnost in nekatere so bile hitro označena s stereotipi, npr. eksotične plesalke. Podobno velja sicer tudi za Amsterdam in Berlin, vendar so tam pogoji drugačni, saj gre za izrazita metropolitanska mesta, kjer se spleta socialna mreža po drugih pravilih. Še vedno gre za osamljenost, vendar poteka vključevanje v družbo in iskanje prijateljskih vezi drugače, saj gre, kakor sem omenila, za večja mesta.

Osamljenost se je izkazala kot skupen in močan element uspešnega (ne)vključevanja v družbo prihoda. Sicer so izkušnje v Berlinu in Amsterdamu podobne, pa vendarle je pri nas takšna reakcija hitrejša. Zato so bile njihove izkušnje s slovenskega podeželja toliko bolj presenetljive. V primerih, ko priseljenka ni imela nobene predhodne povezave s Slovenijo, torej je bil tudi partner ali partnerka priseljenka, je bilo vključevanje v slovensko družbo pogosto skoraj nemogoče.

Zakaj?

To je najbrž vprašanje za koga drugega. Iz pripovedi priseljenk iz raziskave izhaja, da se v vseh treh državah družijo osebe iz istih ali podobnih držav med sabo, saj imajo skupen jezik, kulturno izhodišče in s tem navidezen občutek pripadnosti. Edina razlika med Slovenijo in drugima dvema državama oziroma mestoma je ta, da pri nas ni toliko priseljencev in so zato občutki osamljenosti še toliko večji, zato poskušajo še toliko bolj graditi socialno mrežo med tistimi redkimi posameznicami iz iste države ali podobnih izkušenj migracije – drugimi imigrantkami in imigranti.

Številne udeleženke raziskave so povedale, da se denimo z določenimi posameznicami, če bi živele v domovini, nikoli ne bi družile, saj so si tako osebnostno, intelektualno kot tudi geografsko povsem oddaljene, a so v novem okolju v to enostavno prisiljene zaradi omenjenih podobnosti ali izkušenj migracij - ne glede na izvorno državo. To pripelje do nenehnega gibanja v istem krogu, s čimer se distanca do lokalnega okolja pri nekaterih povečuje, hkrati pa se tudi zmanjšuje možnost za učenje jezika okolja in spoznavanja novih ljudi. Posledično marsikatera sčasoma obupa nad učenjem jezika in nad širšo socialno integracijo.

Pogosto se uporablja izgovor, češ Slovenci smo zaprti. To je najlažje reči, a integracijo je treba razumeti kot dvosmeren proces. Slovenci zelo selektivno izbiramo tujost; nič nimamo proti temu, da jemo avokado iz oddaljenih dežel ali poslušamo ameriško ali katerokoli drugo glasbo, medtem ko so integracijske politike usmerjene vedno na tistega, ki vstopa, in nikoli tudi na lokalno okolje, ki pogosto ni pripravljeno prevzeti svojega dela odgovornosti za integracijo.

Zgovornost njenih lastnih izkušenj: v ZDA, Amsterdamu, Berlinu

Kakšne so bile vaše priseljenske izkušnje?

V ZDA sem odšla zaradi partnerske zveze, v Amsterdam in Berlin v kombinaciji zaposlitve in zasebnih razlogov, zato imam izkušnjo obeh tipov migracij. V ZDA je bil proces vključevanja zame praktično nemogoč, saj je to družba, kjer močno šteje, kateremu družbenemu razredu pripadaš, s kom se družiš in od kod prihajaš. Stike sem iskala v okviru partnerjevega delovnega okolja, vendar tudi oni delujejo na povsem drug način, kot smo to vajeni pri nas, kjer je mobilnost v državi zelo majhna. Tam si v vsakem okolju, ki ga nenehno menjavajo, od vrtca do odrasle dobe, kjer je mobilnost še intenzivnejša, ustvarijo novo socialno mrežo, medtem ko mi vzdržujemo stike z relativno istimi ljudmi od otroštva naprej, če lahko karikiram.

Prav tako je pri njih močna kulturna distanca in drugih ne spustijo preblizu. Tako na Nizozemskem kot v Nemčiji je bil problem jezik. Če ga ne obvladaš, se ne moreš predstaviti tako, kot bi si želela, ne deliš svojih misli in kapacitet na isti način, ko ga obvladaš v lastnem jeziku. Slišiš se, da nisi to ti, in s tem zablokiraš. Doživiš marsikaj, tudi zavrnitve in rasizem. Moj priimek zveni nemško, nekaterim tudi nizozemsko, kar je marsikoga begalo, še posebej zato, ker ne govorim dobro ne nemško ne nizozemsko. To je občasno odprlo prostor za negativne reakcije v smislu, da sem jih "pretentala", ker nisem to, kar so mislili, da sem, torej, od tam. Znanje jezika je ključno tudi za povsem vsakdanje funkcioniranje, obenem pa se nenehno soočaš z lastnimi omejitvami in občutkom, da kljub trudu ne zmoreš pokazati vsega, kar znaš in si. V Nemčiji je bilo denimo več možnosti, da sem bila sploh povabljena na razgovor za službo, če v prijavi nisem navedla, kje sem rojena. V Berlinu, ki je že utrjen v drugačnosti, multikulturnosti, je rasizem v primerjavi s Slovenijo in izkušnjami intervjuvank bolj prikrit in sofisticiran, a zato nič manj prisoten.

Velik davek pri duševnem zdravju, a tudi "odprto okno", ki se ne zapre

V svoji raziskavi ste ugotavljali tudi vpliv migracij na duševno zdravje visoko izobraženih žensk. Kaj ste ugotovili?

Preselitev sproža številne stiske, s katerimi se nihče ne ukvarja. Migracija je že sam po sebi dejavnik tveganja tudi za zdravje, saj že v osnovi prinaša stres. Pogosto pride tudi do šoka, ko ugotoviš, da stvari ne tečejo, kot si si predstavljal, da bodo. Vsi se sicer zavedajo, da boš potreboval nekaj časa, da dobiš službo, spletel socialno mrežo, se vključil v novo okolje ... nihče pa ne računa, da se bo treba odpovedati viziji, prilagoditi situaciji in sprejeti realnost, da imajo pri zaposlovanju prednost domačini.

Imela sem primer inženirke z izobrazbo v specifični transportni niši, ki je sledila partnerju v Nemčijo, kjer je ta bil na postdoktorskem študiju, a ona ni mogla dobiti službe v svoji stroki, zato se je zaposlila kot negovalka v domu za starejše občane. Ob tem je doživljala številne stiske in omejitve ter zavedanje, da potrebuje druge pristope, da bi lahko nadaljevala svojo profesionalno identiteto, ki je močno vezana že na njeno osebnost. Številne priseljenke se prekvalificirajo, da bi si osmislile življenja, a se že kmalu začnejo zavedati, da so izgubile čisto vse, kar so si zgradile v svoji domovini, od njih pa se pričakuje, da bodo zadovoljne, da sploh imajo službo. Dejansko visoko izobražene ženske to občutijo kot izgubo lastne vrednosti, izgubljenega je veliko znanja, pa čeprav te je druga država dobila tako rekoč zastonj, saj ji ni bilo treba vložiti v tvoje izobraževanje; a tvoje vrednosti ne prepozna nihče.

In dlje, ko traja ta občutek izgube lastne vrednosti, ki je bil prisoten pri vseh priseljenkah, ne glede na razlog priselitve, bolj se poglabljajo stiske. Ta občutek lahko traja tudi dve do tri leta, za nekatere še več. Nekatere tudi obupajo in se odselijo, preselijo, nekatere se poskušajo zamotiti z raznimi, tudi negativnimi aktivnostmi, da začasno ublažijo stisko, veliko je ločitev. Tudi v primeru visoko izobraženih priseljenk se je potrdil rek, da je kovačeva kobila bosa, saj so bile med intervjuvankami psihiatrinja, psihoterapevtka, psihologinja, ki dobro vedo, kako pomembno je za duševno zdravje govoriti o stiskah. A tega niso počele, saj so se zavedale, da si lahko v očeh drugih potem še bolj ranljiv, kakšna je morda razmišljala, da so še večje težave, kot so te. Za posameznika je njegov problem največji, in če se ti ne uspe umestiti v novo okolje, je toliko pomembneje, da obstajajo možnosti, kjer ti lahko pomagajo pri premagovanju duševnih stisk.

Je pa tudi res, da je vsaka od 36 intervjuvank, ne glede na to, kako težko je bilo, migracijo označila kot nekaj pozitivnega, in to bi lahko lokalna okolja izkoristila za izboljšavo integracijskih procesov, ki, ponovno poudarjam, morajo biti dvosmerni. Ko se nekam preseliš, je težko, a ko enkrat odpreš to svoje okno, ga nikoli več ne zapreš. Si bogatejši za nov in izredno dragocen pogled na svet. Izkušnja migracije ti da razumevanje drugačnosti, predvsem pa samega sebe. Človek se s tem premakne iz svoje cone udobja, kar je velik oseben uspeh, in tudi zato priseljenke ne bi smele molčati o svojih stiskah in se dojemati kot neuspešne, saj so premiki uspeh in lahko človek osebnostno zraste, zato je škoda, da kot družba priseljencem tega uspeha ne priznavamo. S tem pa rastemo tudi sami in pomagamo družbi, da se oblikuje v smeri, ki si jo želimo.

Podporni sistem bi moral delovati tako na državni kot lokalni ravni, ne skozi poudarjanje različnosti in s tem strahu, temveč skozi vključevanje in spoznavanje med seboj. Tudi v Sloveniji bi moralo biti malo več kulturne, politične in ekonomske dovzetnosti za priseljevanje, za razumevanje, da nam te ne odnašajo, ampak prinašajo, ne nazadnje tudi z ekonomskega vidika, saj potrebujemo različno delovno silo in znanje, ki ga vsak posameznik lahko prinese. Migracije so vedno bile in vedno bodo, kako do njih pristopamo, je, žal, stvar ideološkega diskurza kot rezultata oblastniških razmerij. In ta ni najbolj prijazen do nikogar.